Moje ime je Tina Bokun. V tem življenju, kot vsi ljudje, igram veliko vlog. Najpomembnejši od vseh sta zame vloga žene čudovitemu možu, s katerim piševa skupno zgodbo že več kot 20 let in pa mama dvema krasnima najstnicama, zdaj že dijakinjama, ki pa sta poleg mojih staršev, moji največji učiteljici. Lahko bi rekla, da sta vplivali na velik del moje odločitve, da sem za moj drugi poklic izbrala študij izpopolnjevanja iz zakonske in partnerske terapije. Moja prva izobrazba je diplomirana managerka in karierno me je prvo pot peljala v poslovne vode, v gospodarstvo, kjer sem si nabrala 22 let izkušenj. Vendar pa včasih življenjska cesta na križišču zavije v drugo smer, ko nekatere misli v glavi dozorijo in ko neke situacije dobijo globlji pomen. Lastne izkušnje, opazovanja sebe in drugih so me že od najstništva gnale k branju in izobraževanju s področja psihologije, samopomoči, duhovnosti, razumevanja odnosov in delovanja možganov. Zanimalo me je zakaj se mi v telesu pojavljajo določeni občutki, od kod prihajajo, ali so nevarni, celo bolezenski, zakaj nekatere neželene misli kar same vdirajo v mojo glavo in seveda kako se s tem soočiti, odpraviti, pozdraviti. K še bolj poglobljenemu raziskovanju me je vzpodbudilo dejstvo, da sem se kot mama srečala tudi s diskalkulijo, dispraksijo, ADDjem in skotopičnim sindromom, torej z otroci s posebnimi potrebami in z vso z njimi povezano tematiko. To mi je prineslo ogromno izkušenj, čutenj in vedenja, kako se kot starš počutiš ob takem otroku na eni strani in na drugi družbo, šolo in zdravstvom. Vsakič, ko sem premagala oviro in si pridobivala več znanja in razumevanja, sem dobivala željo, da bi s svojim že pridobljenim znanjem pomagala še komu. Tako sem se udeležila izobraževanja za trenerja programa DOBRO SEM, ki ga je organizirala Zveza prijateljev mladine Moste – Polje, pod okriljem Ministrstva za zdravje, ki vzpodbuja posameznike k prevzemanju odgovornosti za svoje tudi psihično in ne samo fizično zdravje. Po končanem izobraževanju sem izvedla 12 tedensko delavnico in za ciljno skupino sem si izbrala mladostnike – dijake, na kateri smo dosegli veliko, sama pa sem spoznala, da me to delo srčno veseli. Mladostnike sem si izbrala zato, ker verjamem oguljeni frazi, da na mladih svet stoji in ker vem koliko lažje bi bilo tudi meni že v dobi odraščanja, pa tudi čez življenje, če bi bila že v mladosti opremljena z določenimi psihološkimi in drugimi znanji. V tem burnem času, pa se mi zdi to še posebej pomembno.
A vendarle ni nikoli prepozno za odkrivanje sebe in svojih misli, učenja o našem delovanju, odnosih, in spreminjanja tistega kar nas moti, onesrečuje in ovira pri tem, da bi živeli polno življenje. Verjamem, da je največja moč človeka LJUBEZEN in RAZUMEVANJE. In s pogledom skozi prizmo naših moči in prepričanj sami določamo kakšno življenje živimo. Meni se je to spoznanje sprva zdelo zelo zastrašujoče, saj sem kar naenkrat začutila ogromno odgovornost za svoje zdravje in življenje, velikokrat je lažje odgovornost in krivdo, da sami nismo v redu, prevaliti na nekoga drugega. A ko sem to spoznanje bolje dojela, je postalo samo še osvobajajoče, saj to pomeni, da držim niti življenja v svojih rokah. To mi daje moč, svobodo in samozavest.